Davčna osnova in stopnja DDV
V tej lekciji se bomo naučili:
-
pravilno določiti davčno osnovo
-
ugotoviti pravilno stopnjo DDV
-
ugotoviti davčno osnovo pri prejetih predplačilih
GorDavčna osnova
36. - 39. člen ZDDV-1
37. - 44. člen PZDDV
72.-79. člen Direktive o DDV
Ko davčni zavezanec ugotovi, da gre za obdavčljivo transakcijo in je obračun DDV obvezen, mora preveriti, od katere davčne osnove sploh obračuna DDV po ustrezni stopnji. Temeljno pravilo glede določanja davčne osnove je, da le-ta vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali pa ga bo prejel od plačnika. Pri tem ni pomembno, kdo je v vlogi naročnika (kupec, naročnik ali tretja oseba), kakšna je oblika plačila ali kdaj je to plačilo izvršeno.
Kadar do plačila za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev pride (zlasti, kadar je v obliki denarja), je določanje davčne osnove enostavno. V tem primeru je namreč davčna osnova cena, ki jo dobavitelj naročniku zaračuna.
Primer 1:
Janko L. s.p. opravi storitev popravila vrat družbi B. Cena ene delovne ure je 20 EUR. Janko je za delo potreboval 3 ure, zato davčna osnova, od katere bo obračunal DDV po predpisani stopnji znaša 60 EUR.
Poleg vrednosti dobavljenega blaga oziroma storitev se v davčno osnovo vštevajo tudi:
-
subvencije, ki so neposredno povezane s ceno teh dobav,
-
trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve,
-
postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve.
Treba je poudariti, da se DDV ne šteje med omenjene dajatve, zato se slednji nikoli ne všteva v davčno osnovo. V davčno osnovo se prav tako ne vštevajo cenovni popusti, ki jih dobavitelj svojemu naročniku odobri zaradi predčasnega plačila ali v trenutku prodaje.
V prejšnjih lekcijah smo spoznali, da se dobava blaga oziroma storitev šteje za dobavo, opravljeno za plačilo, kljub temu, da do fizičnega plačila sploh ne pride. V tem primeru davčno osnovo lahko predstavlja:
-
nabavna ali lastna cena blaga,
-
tržna cena blaga in storitev (na primer davčna osnova od neporabljenega blaga iz 6. člena ZDDV-1) ali
-
stroški storitev.
Davčna osnova se lahko tudi zmanjša ali poveča. Zmanjša se tako lahko pri:
-
preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi (na primer kupec po nakupu ugotovi, da je blago nižje kakovosti) ter
-
naknadno priznanih popustih (na primer dobavitelj na koncu koledarskega leta ugotovi, da si je kupec zaradi večjih nakupov zaslužil dodatni popust - superrabat) in popustih zaradi slabše kakovosti blaga, če so bili dogovorjeni neposredno med dobaviteljem in prejemnikom.
Kadar gre za znižanje davčne osnove, davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV le, če so izpolnjeni določeni pogoji. Kadar naročnik ni končni potrošnik, morata biti kumulativno izpolnjena naslednja pogoja:
-
če naročnik blaga oziroma storitev popravi (zmanjša) znesek DDV, ki ga je odbil in
-
če o tem pisno obvesti dobavitelja.
Kadar pa je naročnik končni potrošnik,…