Splošno o DDV
V tej lekciji se bomo naučili:
GorKakšen davek je DDV?
Davek na dodano vrednost - DDV (ang. VAT – value added tax, nem. MWSt – Mehrwertsteuer, franc. TWA – taxe sur la valeur ajouté) je danes kot obvezna oblika prometnega davka razširjen po vsej Evropi, in v večini držav OECD. V Sloveniji se je omenjeni davek začel uporabljati že v juliju 1999, z vstopom v EU pa je bilo potrebno uvesti vrsto sprememb na tem področju, kar smo skozi številne spremembe zakonodaje na tem področju najbolj občutili predvsem davčni zavezanci.
DDV je splošni davek na potrošnjo, pri čemer se skozi pot do potrošnika dodaja vrednosti blaga oziroma storitev. Je vsefazni davek, saj se plačuje v vseh fazah prometa blaga in storitev. Zavezanec, razen končnega potrošnika, ki je plačnik davka, plača DDV, ki ga je v samem procesu proizvodnje ali prodaje dodal blagu. Sistem DDV v vseh državah članicah temelji na kreditni metodi, kar pomeni, da si davčni zavezanec po poravnavi svoje davčne obveznosti poračuna ves davek, ki ga je plačal ob nabavi.
V okviru usklajevanja davčnih sistemov v EU razlikujemo neposredne in posredne davke. Pri neposrednih davkih gre za davke, ki se pobirajo neposredno na dohodek ali premoženje oseb. Pri teh davkih sta namreč davčni nosilec in davčni zavezanec ena in ista oseba. Takšni davki so predvsem dohodnina, davek od dohodkov pravnih oseb ter davek na premoženje. Posredni davki ali prometni davki pa so vsebovani v ceni blaga in storitev in torej bremenijo končnega porabnika Davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, pobirajo ta davek v imenu in za račun države, pri čemer sta pobiralca lahko dobavitelj blaga, oziroma izvajalc storitev ali kupec blaga, oziroma prejemnik storitev. Poleg DDV v Sloveniji poznamo še naslednje prometne davke: davek na promet nepremičnin, davek na motorna vozila, trošarine, davek od prometa zavarovalnih poslov, davek na finančne storitve ter davek od iger na srečo.
Uresničitev cilja o vzpostavitvi notranjega trga je pogojena z uporabo zakonodaje o prometnih davkih v državah članicah, ki ne izkrivlja pogojev konkurence in ne ogroža prostega pretoka blaga in storitev. Uskladitev zakonodaje o prometnih davkih s sistemom DDV v vseh državah članicah je tako nujna in tudi urejena s pravom Evropske skupnosti.
GorKateri predpisi so pomembni?
Slovenija je kot članica EU dolžna upoštevati pravo Evropske unije, ki ima prednost pred nacionalnim pravom. Pravo Evropske unije sestavlja t.i. primarno pravo (to so vse pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti) ter sekundarno pravo, ki ga sestavljajo predvsem naslednje vrste pravnih aktov:
Direktiva ES (ali smernica): državam članicam narekuje, kako naj se določene zadeve uredijo, pri tema pa jim dopušča določen del manevrskega prostora. Države članice so jo dolžne implementirati v nacionalno zakonodajo,
-
Odločba ES: praviloma se glasi na točno določeno osebo ali državo,
-
Sodba sodišča ES: dokončna in zavezujoča odločitev pri spornih določbah posameznih pravnih aktov ES.
Davčni zavezanec je tako za namene izpolnjevanja obveznosti na področju DDV v Sloveniji poleg slovenske zakonodaje dolžan upoštevati tudi pravne akte Evropske skupnosti.
Temeljni akti na ravni Evropske skupnosti, ki enotno urejajo področje DDV v vseh državah članicah, so:
-
Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006, str. 1), s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: Direktiva o DDV,
-
Direktiva Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L št. 44 z dne 20. 2. 2009, str. 23),
-
Trinajsta direktiva Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede…