Podrobnejši opis v .doc obliki je dostopen tukaj.
1.0 UREDITEV PO DELOVNO PRAVNI ZAKONODAJI
Delovnopravno področje napotenih delavcev ureja Zakon o delovnih razmerjih – ZDR-1 v 208., 209. in 210. členu. Določbe ZDR-1 glede povračil stroškov v zvezi z delom (130. člen) in izplačilo regresa (131. člen) veljajo tudi za napotene delavce.
Napoteni delavec je oseba, ki je zaposlena na ozemlju ene države, praviloma v državi sedeža njegovega delodajalca, ki ga delodajalec na podlagi določb iz pogodb o zaposlitvi napoti na ozemlje druge države, da tam opravlja določeno delo. V skladu z Direktivo 96/71/ES slovenska podjetja čezmejne storitve z napotenimi delavci na ozemlju EU izvajajo na tri možne načine, tako da:
- napotijo delavce na ozemlje katere od držav članic na lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi pogodbe, sklenjene med podjetjem, ki je delavce napotilo in pogodbenico, kateri so storitve namenjene, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti in delavcem; ali
- napotijo delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti in delavcem; ali
- kot podjetje ali agencija za začasno zaposlovanje posredujejo delo delavca podjetju uporabniku, s sedežem ali dejavnem na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem ali agencijo za začasno zaposlovanje in delavcem.
Za opredelitev davčne obravnave dohodkov napotenih delavcev ni pomembno ali gre za napotene delavce na delo v tujino, za katere delodajalec pridobi potrdilo A1 po 12. ali 13. členu Uredbe ES 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ali pa za napotene na delo v tretje države. Davčna obravnava, ki je predmet tega podrobnejšega opisa, se nanaša na napotene delavce, pri čemer pa je za opredelitev ali je delavec napoten na delo v tujino treba upoštevati delovno pravno zakonodajo, za katero je pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Določbe 208. in 209. člena ZDR-1 urejajo posebnosti delovnopravnega statusa delavca, ki ga delodajalec začasno napoti na delo v tujino. Če je delavec začasno napoten na delo v tujino, mora v skladu z 209. členom ZDR-1, pogodba o zaposlitvi poleg obveznih sestavin po 31. členu ZDR-1 vsebovati med drugimi tudi določbe o trajanju dela v tujini, praznikih in dela prostih dnevih, višini plače in valuti, v kateri se le-ta izplačuje, dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini, drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec upravičen za čas dela v tujini, načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje, in pogojih vrnitve v Slovenijo. Več o delovno pravni ureditvi položaja napotenih delavcev objavljeno na spletni strani Napotitev delavcev na delo v tujino | GOV.SI.
Delavec v primeru začasne napotitve na delo v tujino v tujini opravlja delo za delodajalca, ki ga napotuje, in ostaja v delovnem razmerju z delodajalcem, ki ga napotuje na delo v tujino. Pri tem ni dovoljeno, da bi napoteni delavec sklepal dodatno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem v tujini, kamor je napoten. Dodatno delovno razmerje je omejeno z določbo 66. člena ZDR-1, ki predvideva možnost, da delavec kombinira več zaposlitev s krajšim delovnim časom na podlagi več sklenjenih pogodb o zaposlitvi s krajšim delovnim časom pri različnih delodajalcih. Pogoj pri tem je, da tako skupno dosežen delovni čas ne presega polnega delovnega časa, določenega z zakonom.
Če ima delavec sklenjeno pogodbo o delovnem razmerju tudi z delodajalcem v tujini, se v tem delu ne obravnava kot delavec napoten na delo v tujino ampak kot delavec, ki ima sklenjeno pogodbo s tujim delodajalcem.
Delavec, napoten na delo v tujino v EU, je po pravilih EU še naprej vključen v sistem socialnega zavarovanja domače države. Kordinacija sistemov socialne varnosti zagotavlja, da se pridobljene pravice na področju socialne varnosti ohranijo ne glede na to, da je delavec nekaj časa delal v eni državi, to zapustil in odšel v drugo državo. Pravno-formalna podlaga za ohranjanje teh pravic med državami članicami EU je v Uredba - 883/2004 - EN - EUR-Lex in njeni izvedbeni Uredba - 987/2009 - EN - EUR-Lex. Navedeno pomeni, da delavec, napoten na delo v tujino ostaja zavarovan v državi osnovne zaposlitve, torej v primeru, ko slovenski delodajalec napoti delavca na delo v drugo državo EU, v Sloveniji. Delodajalec mora pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje - ZZZS za takšnega delavca pridobiti ustrezen dokument – potrdilo A1, s katerim bo delavec v tujini dokazal, da je vključen v socialno zavarovanje v domači državi ( Čezmejno izvajanje storitev - Portal za zavezance. Pogoje za pridobitev potrdila A1 za delavce napotene na delo v tujino po 12. in 13. členu Uredbe 883/2004 določa Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS-1).
Pri davčni obravnavi dohodkov delavcev, ki so na delu v tujini, je treba tudi razmejiti ali gre za napotitev na delo v tujino ali pa gre za službeno pot v tujino. Ta razmejitev v davčnih predpisih ni posebej opredeljena, zato pri opredelitvi izhajamo iz predpisov, ki urejajo delovno pravno področje.
ZDR-1 določa pravico delavca do povrnitve stroškov, ki so mu nastali na službenem potovanju, medtem ko pojma službeno potovanje ne definira. Iz sodne prakse pa lahko povzamemo, da je službeno potovanje le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem s pogodbo o zaposlitvi (Sodba I U 149/2010, Sodba X Ips 387/2011, Sodba VIII Ips 215/2007).
V nadaljevanju povzemamo pojasnila Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o uporabi instituta napotitve na delo v tujino oziroma službene poti.
Kot izhaja iz določb ZDR-1, je potrebno vse delavce, ki se v skladu z navodili njihovega delodajalca, za njegov račun in plačilo napotijo na opravljanje začasnega dela v tujino šteti za napotene delavce, ne glede na podlago za njihovo zavarovanje, saj sta tako delavec, začasno napoten na delo v tujino in obravnavan v skladu z 12. členom Uredbe, kot tudi delavec, napoten na delo v tujino z namenom sočasnega izvajanja zaposlitvene dejavnosti v dveh ali več državah članicah EU in obravnavan v skladu s 13. členom Uredbe, v istem delovnopravnem položaju na podlagi določb ZDR-1. Za namene razlikovanja med službeno potjo in napotitvijo v praksi je potrebno torej celovito presoditi okoliščine posameznega primera, pri čemer se je mogoče opreti na naslednje kriterije:
|
KRITERIJ
|
NAPOTITEV
|
SLUŽBENA POT
|
|
Vrsta dela delavca
|
Delo se opravlja kot čezmejno izvajanje storitve v okviru dejavnosti, določene v statutu ali družbeni pogodbi družbe
|
Delo je potrebno za obstoj in opravljanje dejavnosti družbe, ne predstavlja pa neposrednega izvajanja storitve družbe
|
|
Končni uporabnik storitve
|
Naročnik storitve
|
Delodajalec
|
|
Prihodek delodajalca
|
Delodajalec za opravljeno delo delavca pričakuje neposredno pogodbeno dogovorjeno plačilo
|
Delodajalec za opravljeno delo delavca neposredno ne pričakuje plačila
|
|
Trg druge države
|
Družba neposredno vstopa na trg druge države in konkurira drugim družbam na tem trgu
|
Družba neposredno ne vstopa na trg druge države in ne konkurira drugim družbam na tem trgu
|
Z upoštevanjem določb ZDR-1 (208. in 209. člen) lahko zaključimo, da gre za:
- napotitev na delo v tujino: kadar je iz vsebine razmerja razvidno, da je dogovorjena napotitev na delo v tujino (npr. v novi pogodbi o zaposlitvi ali v aneksu k obstoječi pogodbi),
- službeno potovanje: kadar delodajalec pošlje delavca na delo v tujino na podlagi potnega naloga za službeno potovanje, ob upoštevanju zgoraj navedenih kriterijev.
1.1 Vloga FURS pri pridobitvi potrdila A1
Za preverjanje zakonsko določenih pogojev za pridobitev potrdila A1, davčni organ v skladu z 25. členom Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS-1) posreduje podatke o transakcijskih računih, ki so prijavljeni v davčnem registru in morebitni blokadi teh računov, predlaganju obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: REK obrazec), o poravnavanju davčnih obveznosti in o pravnomočno izrečenih globah, zaradi prekrška v zvezi z zaposlovanjem na črno. Vsi ti podatki se na podlagi vloge delodajalca preko sistema ZZZS, pridobivajo samodejno preko povezave med FURS in ZZZS. Bolj podrobno na Napotitev delavca na delo v tujino | SPOT in Čezmejno izvajanje storitev - Portal za zavezance.
Če se v postopku izpolnjevanje vloge za pridobitev potrdila A1 ugotovi, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev iz 4. člena ZČmIS-1, delodajalec ne more oddati vloge. V tem primeru mora delodajalec odpraviti razloge za zavrnitev oddaje vloge. Če je razlog za zavrnitev oddaje vloge v tem, da zavezanec:
- nima prijavljenega transakcijskega računa v davčnem registru, mora račun prijaviti v davčni register,
- ima blokiran transakcijski račun, mora poravnati obveznosti tako, da vsaj eden izmed odprtih računov v RS ni blokiran,
- ima neporavnane davčne obveznosti, mora le te poravnati ali
- nima oddanih vseh REK obrazcev za zadnjih 6 mesecev oziroma za obdobje od ustanovitve, če je to krajše od šestih mesecev, mora le-te oddati ob pogoju izplačila dohodka iz delovnega razmerja.
Po ureditvi razloga za zavrnitev oddaje vloge, lahko delodajalec ponovno odda vlogo na ZZZS preko sistema eVEM. Če podatki v sistemu eVEM še niso ažurirani na dan ponovne oddaje vloga potem delodajalec zaprosi za izdajo potrdila pri pristojnem finančnem uradu s katerim dokazuje, da je odpravil razloge za zavrnitev vloge. FURS izdano potrdilo avtomatsko posreduje v sistem ZZZS za zdajo potrdila A1.
2.0 DOLOČITEV VIRA DOHODKA IN PLAČNIKA DAVKA
V skladu z 8. členom Zakona o dohodnini – ZDoh-2 imajo dohodki vir v Sloveniji, če je po katerikoli od določb drugega poglavja II. dela tega zakona mogoče določiti vir dohodka v Sloveniji. Temeljno pravilo za obdavčitev dohodka iz zaposlitve v Sloveniji izhaja iz določbe 9. člena ZDoh-2. Po tej določbi se za dohodke iz zaposlitve šteje, da imajo vir (so doseženi) v Sloveniji takrat, kadar se zaposlitev oz. storitve dejansko opravljajo v Sloveniji, ne glede na to, kje oziroma od kod so ti dohodki dejansko izplačani.
V skladu z 10. členom ZDoh-2 imajo dohodki vir v Sloveniji, če je dohodek izplačala ali ji je bil zaračunan, oseba, ki je rezident po tem zakonu ali po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, ali poslovna enota nerezidenta po tem zakonu ali po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb. Ta določba torej razširja slovenski vir dohodka, pri čemer se uporabljata dva kriterija; lokacija izpačevalca in upoštevanje pri izračunu davčne osnove izplačevalca:
- lokacija izplačevalca; temu kriteriju je zadoščeno, če dohodke izplačuje oseba (oz. bremeni osebo), ki je rezident Slovenije (ne glede na tehnično izvedbo samega izplačila dohodka),
- dodatni kriterij je, da se zneski dohodka iz zaposlitve štejejo kot odbitna postavka pri izračunu davčne osnove izplačevalca, ki je obdavčljiva v Sloveniji.
Drug kriterij izhaja iz določbe 10. člena ZDoh-2, ki določa, da ima dohodek iz zaposlitve in iz opravljanja storitev, ki ga je izplačala ali ji je bil zaračunan, oseba, ki je rezident po ZDoh-2 ali po zakonu, ki ureja davek od dohodka pravnih oseb, vir v Sloveniji, če se v skladu z ZDoh-2 ali z zakonom, ki ureja davek od dohodka pravnih oseb, šteje za odbitno postavko pri izračunu davčne osnove rezidenta iz virov dohodka znotraj Slovenije ali bi bil odbitna postavka, če bi rezident bil zavezanec oziroma ne bi bil oproščen dohodnine ali davka od dohodkov pravnih oseb.
Podjetje, registrirano v Sloveniji, ki ima poslovno enoto v tujini, bo drugemu pogoju zadostilo, ko v svojih poslovnih knjigah evidentira vse prihodke in odhodke, ki jih v tujini ustvari njegova poslovna enota. Torej v teh primerih dohodki iz zaposlitve, ki jih izplača poslovna enota…
