7.4.1 Kreditna pogodba (komentar)
Aleš Kobal
Tadej Dubrovnik
Borko Obradović
Branko Mayr
Pravno podlago za kreditno pogodbo predstavljajo 1065-1068 člen ZOR, v povezavi z 1061. členom OZ.
Glede na to, da je kreditna pogodba neka podvrsta posojilne pogodbe lahko tudi v tem primeru govorimo o kreditiranju kot pravni podlagi. Vendar pa velja opozoriti na številne razlike med posojilno in kreditno pogodbo, ki se kažejo predvsem v obliki predpisani za sklenitev, predmetu pogodbe, pravilih glede obresti v primeru predčasne vrnitve posojila ter samih strankah pogodbe. Podrobneje bomo navedeno obravnavali v nadaljevanju.
Predmet pogodbe
Predmet kreditne pogodbe je znesek denarnih sredstev.
Predpostavke potrebne za sklenitev pogodbe
Kreditna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki. Pogodba mora določati znesek ter pogoje pod katerimi naj bo kredit dan, uporabljen in vrnjen. Pomembna predpostavka je tudi dopustnost v okviru katere predpisi nalagajo bankam, da morajo le-te skrbeti za varnost pogodbe. Slednje pomeni, da mora banka preveriti kreditno sposobnost posameznega kreditojemalca.
Skladno s splošnim načelom avtonomije pogodbenih strank in načelom dispozitivnosti lahko stranke kreditno razmerje samostojno oblikujejo. To pomeni, da lahko stranke konkretno razmerje uredita tudi po svoje in drugače kot je določeno v zakonu, če pri tem spoštujeta meje prisilnih predpisov.
Pogodbene stranke
Stanki kreditne pogodbe sta kreditodajalec in kreditojemalec.
V primeru kreditne pogodbe v vlogi kreditodajalca nastopa samo banka oziroma specializiran subjekt, ki se ukvarja s posojanjem kapitala kot gospodarsko dejavnostjo.
1. stranka: Kreditodajalec
S kreditno pogodbo se banka zavezuje dati kreditojemalcu na voljo določen znesek denarnih sredstev. Pri tem je lahko čas za katerega se najema kredit določen ali nedoločen, kar velja tudi za namen.
V kolikor gre za namenski kredit ima banka pravico preverjati ali kreditojemalec uporablja kredit v dogovorjen namen.
Banka ima pravico od kreditojemalca zahtevati predložitev bilanc in letnih zaključkov, da se na ta način prepriča o njegovi plačilni sposobnosti. Še več, banka lahko kontrolira tudi sredstva in premoženje kreditojemalca.
2. stranka: Kreditojemalec
Kreditojemalec mora banki vrniti dobljeni znesek denarja, v času in na način ki sta določena v pogodbi, hkrati pa je zavezan plačevati banki tudi dogovorjene obresti.
Dolžnost kreditojemalca je poleg tega, da plača, kar je prejel, tudi plačilo stroškov, ki so nastali v zvezi s kreditom.
Obresti pri kreditni pogodbi
Zamudne obresti
Glede višine obresti je določeno, da le te ne smejo presegati meja, ki jih določajo posebni predpisi in OZ (čezmerno prikrajšanje, oderuštvo).
V skladu z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti znaša predpisana obrestna mera zamudnih obresti 15,5 odstotkov letno. Le-ta se ne uporablja, če se tako dogovorita upnik in dolžnik.
Pri tem velja izpostaviti dejstvo, da je predpisana obrestna mera zamudnih obresti letna obrestna mera, po kateri se obrestujejo denarne obveznosti v domačem denarju od dneva nastanka dolžnikove zamude do dneva plačila.
Za tuje zamudne obresti pa se uporablja obligacijski zakonik, ki določa obrestno mero 8 odstotkov letno.
Pogodbene obresti
Tudi višina in zapadlost pogodbenih obresti je zakonsko določena. V kolikor se stranki o višini pogodbenih obresti ne dogovorita, velja 6% letna obrestna mera.
Pogodbene obresti zapadejo v plačilo hkrati z zapadlostjo glavnice, če se stranki ne dogovorita drugače.
Določeno je, da obresti nehajo teči ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
Oderuške obresti
Zakon določa, da se dogovor o obrestni meri zamudnih ali pogodbenih obresti, ki znašajo več kot 50% od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, šteje za oderuško pogodbo. Omenjena domneva pa ne velja v primeru, če gre za gospodarske pogodbe, kjer morebitno oderuštvo dokazuje oškodovanec. Konkretneje, v primeru kadar imamo opraviti z obrestovanjem denarne obveznosti v domačem denarju, govorimo o oderuštvu, ko…
