Danes je 20.4.2024

Input:

Obdavčitev nudenja avtomobilov v uporabo za službene in zasebne namene z davkom na dodano vrednost (C‑288/19)

20.1.2021, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 22 minut

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 20. januarja 2021 (jezik postopka: nemščina)

„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost (DDV) –Direktiva 2006/112/ES – Člen 2(1)(c) – Odplačno opravljanje storitev – Člen 26(1) – Transakcije, ki se štejejo za opravljanje storitev za plačilo – Člen 56(2) – Določitev kraja, ki je davčno upoštevna navezna okoliščina – Dajanje prevoznih sredstev v najem – Dajanje avtomobilov na voljo zaposlenim“

V zadevi C‑288/19,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Finanzgericht des Saarlandes (finančno sodišče dežele Posarje, Nemčija) z odločbo z dne 18. marca 2019, ki je na Sodišče prispela 9. aprila 2019, v postopku

QM

proti

Finanzamt Saarbrücken,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi J.-C. Bonichot (poročevalec), predsednik senata, L. Bay Larsen, sodnik, C. Toader, sodnica, M. Safjan in N. Jääskinen, sodnika,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za QM G. Hagemeister, A. Pogodda-Grünwald in F. Schöter, Steuerberater, skupaj s F.-J. Müllerjem in F. von Ittrom, Rechtsanwälte,

–        za nemško vlado J. Möller in S. Eisenberg, agenta,

–        za Evropsko komisijo R. Pethke in N. Gossement, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 17. septembra 2020

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 56(2) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 (UL 2008, L 44, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo QM in Finanzamt Saarbrücken (davčna uprava v Saarbrücknu, Nemčija) v zvezi z odločbo te uprave, da se z davkom na dodano vrednost (DDV) obdavči to, da ta družba dvema od svojih zaposlenih, ki delata v Luksemburgu in prebivata v Nemčiji, daje na voljo avtomobila.

 Pravni okvir

Pravo Unije

Šesta direktiva

3        V skladu s členom 13(B), točka (b), Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 274) (v nadaljevanju: Šesta direktiva), države članice od plačila DDV oprostijo „lizing ali dajanje v najem nepremičnin“.

4        Člen 6(2), prvi pododstavek, Šeste direktive določa:

„Za opravljanje storitev za plačilo se štejeta:

(a)      uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je [DDV] za takšno blago v celoti ali deloma odbiten;

(b)      opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.“

Direktiva 2006/112

5        Člen 2(1)(c) Direktive 2006/112 določa:

„1.      Predmet DDV so naslednje transakcije:

[…]

(c)      storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo“.

6        V skladu s členom 14(1) te direktive „dobava blaga“ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.

7        V skladu s členom 24(1) te direktive „opravljanje storitev“ pomeni „vsako transakcijo, ki ni dobava blaga“.

8        V členu 26(1) navedene direktive so transakcije, ki se štejejo za opravljanje storitev za plačilo, opredeljene tako:

„(a)      uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, če je bila za takšno blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV;

(b)      opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno