7.3.1 Pogodba o faktoringu (komentar)
Tadej Dubrovnik
Borko Obradovič
Vsebinsko gledano je pogodba o faktoringu pogodba o prodaji terjatve. Že na začetku moramo zaradi različne pravne narave izpostaviti razliko med pravim ali neregresnim in nepravim ali regresnim faktoringom.
V vsakem primeru gre za tip mešane pogodbe, vendar pri pravem faktoringu prevladujejo elementi prodajne pogodbe v kombinaciji z elementoma podjemne pogodbe oziroma mandatne pogodbe, ki se kažeta v delu kjer faktor upravlja s terjatvijo.
Kadar pa imamo opraviti z nepravim faktoringom, prevladujejo elementi kreditne pogodbe, vendar tudi v tem primeru pride do mešanja z elementi podjemne pogodbe oz. mandatne pogodbe v zvezi z upravljanjem terjatve. Pri nepravem faktoringu opozarjamo tudi na prisotnost elementov nadomestne izpolnitve.
Faktoring je odplačno prevzemanje terjatev z regresom ali brez, ki se pojavlja pri modernih načinih financiranja. Praviloma so predmet pogodbe nedospele terjatve, vendar so dopustne tudi bodoče terjatve, v kolikor gre za pogodbo sklenjeno za daljši čas.
Pogodba o faktoringu je inominatna pogodba gospodarskega prava. Zaradi slednjega je še toliko bolj pomembno, da se stranki o vsem dogovorita.
Pogodba o faktoringu je v svojem bistvu način financiranja cedenta, to je osebe, ki na primer nekaj prodaja ali proizvaja. Za rok plačila svoje storitve oziroma proizvoda določi praviloma 60 dni (najdalj 90 dni-če gre za daljše roke ne govorimo več o faktoringu, marveč o fortfaitingu), vendar pa v želji po takojšnem izplačilu odstopi terjatev, ki jo ima napram kupcu, faktorju-cesionarju (npr.banki), kateri mu še pred dospelostjo terjatve izplača znesek praviloma v višini 80% celotne terjatve. Razliko 20% predstavlja provizija banke in zavarovanje terjatve; pri čemer pa velja izpostaviti, da v primeru ko cessus svojo obveznost veljavno izpolni, faktor izplača cedentu tudi preostanek, razen zneska predvidenega za provizijo (1,5%-4%).
S posli faktoringa se ne more ukvarjati vsakdo, saj gre pri tem za bančni posel, za katerega se zahteva dovoljenje Banke Slovenije.
Upnik ali cedent odstopi terjatev, ki jo ima do cesusa (dolžnika) cesionarju (faktorju, npr.banki). Za omenjeni odstop soglasje cesusa ni potrebno, vendar pa je pomembno, da je le-ta o odstopu obveščen, kajti v nasprotnem primeru zanj ne učinkuje. Dolžnik, ki je bil obveščen o cesij, plačilo pa je opravil klientu, s tem ni prost svoje obveznosti. Kljub plačilu je še vedno zavezan izpolniti faktorju. Klient ob prenosu terjatve odgovarja za njen obstoj.
Faktoring za cedenta predstavlja razbremenitev in mu omogoči, da se osredotoči na primarne…
