3.5.4.1 Pogodba o inkaso cesiji (komentar)
Andreja Primec
Petra Veinhandl
Inkaso cesija v našem pravnem redu v zakonu (Obligacijskem zakoniku – OZ) ni posebej urejena, vendar se v poslovni praksi kljub temu pojavlja. Kljub temu, da izraz "inkaso" pomeni izterjavo, inkaso cesija v našem pravnem redu ne moremo enačiti s cesijo v izterjavo.
OZ ureja naslednje posebne oblike cesije:
-
cesijo namesto izpolnitve,
-
cesijo v izterjavo (ki ni enako kot inkaso cesija),
-
in cesijo v zavarovanje.
Inkaso cesija je v tujini izraz, ki se uporablja za cesijo v izterjavo. Po našem pravnem redu navedenih dveh institutov ni mogoče enačiti, saj imata različen namen (in pomen).
V tujini, predvsem v nemški pravni teoriji, je inkaso cesijo in cesijo v izterjavo razumeti za institut, s katerim cedent odstopi terjatev cesionarju z namenom, da ta terjatev v svojem imenu in za račun cedenta le izterja od cessusa. Namen je torej le izterjava in ne poplačilo obveznosti.
Naš pravni red kot takšno razume le inkaso cesijo, medtem kot je s cesijo v izterjavo mišljen institut, s katerim dolžnik upniku odstopi terjatev z namenom, da se ta z izterjavo njene obveznosti poplača. Pri tem institutu ima izterjava le sekundarni namen, primarni namen je prenehanje prvotne obveznosti med strankama.
Če se upnik odloči, da bo od svojega dolžnika izterjal terjatev s pomočjo neke tretje osebe, mu zakonska pravila Obligacijskega zakonika – OZ ponujajo možnost uporabiti pravni institut pooblastitve, s katerim upnik pooblasti tretjo osebo, da od natančno določenega dolžnika izterja natančno določeno terjatev. Vendar ima ta institut določene pomanjkljivosti. Pooblaščenec je zastopnik, čigar upravičenost za zastopanje temelji na izjavi zastopanega in pooblastitev začne učinkovati v razmerju do tretjih oseb šele takrat, ko postane zanje razpoznavno. To postane takrat, ko se pooblaščenec nasprotni stranki "legitimira" z veljavnim pooblastilom. To pomeni, da mora biti pri takšni obliki sodelovanja tretje osebe pri izterjavi določene terjatve dolžniku razkrito ozadje oziroma temeljni posel med pooblastiteljem in pooblaščencem. Zato pomeni takšna oblika sodelovanja za upnika, ki sicer želi opraviti izterjavo določene terjatve s pomočjo tretje osebe, vendar želi pri tem ostati v ozadju, slabost, kajti v vsakem primeru…
