Danes je 25.4.2024

Input:

Posebne določbe o odmeri davka

16.10.2020, , Vir: Verlag DashöferČas branja: 20 minut

8.1.2.6 Posebne določbe o odmeri davka

mag. Kaja Breznik Ladinik

Odmera davka v posebnih primerih

Kot je bilo na kratko že pojasnjeno v začetnih poglavjih tega priročnika, lahko davčni organ v določenih primerih ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in nato na tej podlagi odmeri davek. Gre za primere, ko:

  • zavezanec za davek ne vloži davčne napovedi ali ne predloži obračuna davka davčnemu organu ali ju vloži oz. predloži brez podatkov, potrebnih za ugotovitev davčne obveznosti;

  • fizična oseba ne napove dohodkov;

  • ugotovi, da temelji davčna napoved oz. obračun davka na neresničnih ali nepravilnih podatkih;

  • ugotovi, da napovedani prihodki oz. prihodki, izkazani v obračunu davka, niso sorazmerni napovedanim odhodkom oz. odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če davčni zavezanec navede upravičene razloge;

  • zavezanec za davek na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki upravičujejo dvom o njihovi vsebinski pravilnosti;

  • delodajalec ne predloži podatkov o davčnem odtegljaju od dohodkov iz zaposlitve. (1. odstavek 68. člena ZDavP-2)

Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. (2. odstavek 68. člena)

Na kakšen način bo davčni organ določil verjetno davčno osnovo, je odvisno od tega, katere podatke ima na voljo. Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti premoženja, in drugih zunanjih znakov posedovanja premoženja, proizvodnih kapacitetah oz. opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih prostorov, številu najemnikov ter obdobju oddajanja v najem. (3. odstavek 68. člena) Če navedeni podatki davčnemu organu niso na voljo, davčno osnovo oceni z uporabo navedenih podatkov pri zavezancih za davek, ki so v istem davčnem obdobju in v podobnih okoliščinah opravljali enako ali podobno dejavnost oz. opravljali enake ali podobne dobave in storitve oz. dosegali primerljive vrste dohodkov. V tem primeru davčni organ odmeri davek za davčno obdobje, kot je določeno z zakonom o obdavčenju od ocenjene davčne osnove. (4. odstavek 68. člena)

Verjetna davčna osnova oz. z oceno določena davčna osnova na podlagi navedenih določb se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. (5. odstavek 68. člena).

Iz aktualnega stališča Upravnega sodišča izhaja, da je v primeru spora, dokazno breme na davčnem zavezancu, ki mora dokazati, da je dejanska davčna osnova nižja. Navedeno izhaja iz odločbe, opr. št. I U 406/2019-8 z dne 28. 1. 2020: »pri oceni davčne osnove pa davčni organ skuša ugotoviti verjetno davčno osnovo, ki bi se čimbolj približala realni vrednosti. Na podlagi drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 je namreč cenitev ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Na strani tožnika pa je, da dokaže, da je dejanska davčna osnova drugačna. Na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 se namreč verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja, česar pa tožnik v predmetnem postopku po presoji sodišča ni uspel izkazati. Glede na navedeno, je tožnikov očitek, da je davčni organ kršil načelo materialne resnice, neutemeljen.«

V zvezi z znižanjem davčne osnove pa je Upravno sodišče, opr. št. I U 577/2018-9 z dne 12. 5. 2020 zapisalo, da »po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ki je veljal v relevantnem obdobju, se davek odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni