SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 29. oktobra 2009 (jezik postopka: finščina)
„Neizpolnitev obveznosti države – Šesta direktiva o DDV – Člena 2, točka 1, ter 4(1) in (2) – Pojem ‚gospodarske dejavnosti‘ – Državne pravne pisarne – Storitve pravne pomoči, opravljene v okviru sodnega postopka za delni prispevek, ki ga plača prejemnik – Pojem ‚neposredna povezava‘ med opravljeno storitvijo in prejeto protivrednostjo“
V zadevi C‑246/08,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 3. junija 2008,
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata P. Aalto in D. Triantafyllou, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Republiki Finski, ki jo zastopa A. Guimaraes-Purokoski, zastopnica,
tožena stranka,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi J. N. Cunha Rodrigues, predsednik drugega senata v funkciji predsednika tretjega senata, P. Lindh, sodnica, A. Rosas, U. Lõhmus in A. Ó Caoimh (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. julija 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 Komisija Evropskih skupnosti s tožbo predlaga Sodišču, naj ugotovi, da Republika Finska s tem, da v skladu s finsko ureditvijo pravne pomoči ni zaračunala davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za storitve pravnega svetovanja, ki jih za delno plačilo opravljajo državne pravne pisarne, in sicer z javnimi pravnimi svetovalci, ki jih zaposlujejo, medtem ko so enake storitve zasebnih svetovalcev zavezane plačilu DDV, ni izpolnila obveznosti iz členov 2, točka 1, ter 4(1), (2) in (5) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
2 Člen 2 Šeste direktive določa:
„Predmet [DDV] je naslednje:
1. dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;
2. uvoz blaga.“
3 Člen 4 Šeste direktive določa:
„1. ‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
2. Gospodarske dejavnosti iz odstavka 1 obsegajo vse dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi in dejavnostmi samostojnih poklicev. Za gospodarsko dejavnost se šteje tudi izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
[…]
5. Državni, regionalni in lokalni organi ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot organi oblasti, tudi če pobirajo dajatve, pristojbine, prispevke ali plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami.
Pri opravljanju takšnih dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.
[…]“
4 Člen 6(1) Šeste direktive določa:
„1. ‚Opravljanje storitev‘ pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga v smislu člena 5.
Takšne transakcije lahko med drugim vključujejo:
– odstop premoženja v pravicah, ne glede na to, ali so te pravice ustanovljene z dokumentom ali ne;
– obveznosti opustitve dejanja ali dopustitve dejanja ali stanja,
– opravljanje storitev na podlagi naloga ali v imenu organa oblasti ali na podlagi zakona.“
Nacionalna ureditev
Ureditev pravne pomoči
5 Sistem pravne pomoči na Finskem temelji na štirih aktih, sprejetih leta 2002, in sicer na zakonu o pravni pomoči (oikeusapulaki (257/2002)) z dne 5. aprila 2002, zakonu o državnih pravnih pisarnah (laki valtion oikeusaputoimistoista (258/2002)) z dne 5. aprila 2002, ministrskem odloku o pravni pomoči (valtioneuvoston asetus oikeusavusta (388/2002)) z dne 23. maja 2002 in ministrskem odloku o merilih za plačilo pravne pomoči (valtioneuvoston asetus oikeusavun palkkioperusteista (389/2002)) z dne 23. maja 2002.
6 Zakon o pravni pomoči v členu 1 določa, da se pravna pomoč iz javnih sredstev dodeli vsaki osebi, ki potrebuje pomoč v sodnem postopku, vendar zaradi svojega finančnega položaja ne more sama financirati obravnave te zadeve. Pravna pomoč se lahko dodeli tako v sodnem kot tudi v zunajsodnem postopku.
7 V skladu s…
