5.4.1.1 Plača, nadomestilo plače in druga plačila za opravljeno delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi
Irena Kamenščak, univ. dipl. prav.
Plača in nadomestilo plače predstavljata tipična dohodka vezana na sklenjeno (delovno pravno) pogodbo o zaposlitvi. ZDR-1 določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače (ta del plače ima delavec običajno določen v pogodbi o zaposlitvi), dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače pa je lahko tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.
Pri pripravi obračuna plače delodajalec izhaja iz bruto plače delavca, ki je sestavljena (vsaj) iz osnovne plače, kot je določena v pogodbi zaposlitvi, in dodatka za delovno dobo. Če ima delodajalec določen tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti, sestavni del bruto plače delavca predstavlja tudi ta del plače. Enako velja v primeru, ko delavec opravlja delo v posebnih pogojih dela, zaradi katerih je upravičen do določenih dodatkov. Tudi ti dodatki predstavljajo sestavni del njegove bruto plače. V tem prispevku se izraz bruto plača upošteva v smislu ZDR-1 in se ne spušča v posebnosti, ki jih določa Zakon o minimalni plači (opomba 1) (ZMinP) v povezavi z določitvijo minimalnega dohodka, ki ga delavec mora prejeti.
O nadomestilu plače govorimo kadar delavec ne dela, vseeno pa ima pravico do plačila, kot če bi delal. Pravico do nadomestila plače ureja 137. člen ZDR-1, ki določa, da ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Delodajalec je tako dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. 137. člen ZDR-1 tudi določa, da če ZDR-1 ali drug zakon oziroma na njegovi podlagi izdan predpis ne določata drugače, pripada delavcu nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi. Višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal.
Če delavec ne more opravljati dela zaradi višje sile, je upravičen do polovice plačila, do katerega bi bil upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70 odstotkov minimalne plače. Če je delavec odsoten z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, znaša višina nadomestila plače delavcu, ki bremeni delodajalca, najmanj 80 odstotkov plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas. ZDR-1 tudi določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Na tem delu velja poudariti, da ZDR-1 ureja pravico do nadomestila plače, ki bremeni delodajalca. V primerih, ko delodajalec lahko zahteva povračilo izplačanega nadomestila plače iz proračuna ali obveznih zavarovanj (t.i. refundacija…
