SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 15. aprila 2010 (jezik postopka: nizozemščina)
„Šesta direktiva o DDV – Pravica do odbitka vstopnega davka – Nacionalna ureditev, ki za nekatere kategorije blaga in storitev izključuje pravico do odbitka – Možnost držav članic, da ohranijo pravila o izključitvi pravice do odbitka, ki so veljala ob začetku veljavnosti Šeste direktive o DDV – Sprememba po začetku veljave te direktive“
V združenih zadevah C‑538/08 in C‑33/09,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki sta ju vložili Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) (C‑538/08) in Gerechtshof Amsterdam (Nizozemska) (C‑33/09), z odločbama z dne 14. novembra 2008 in z dne 20. januarja 2009, ki sta na Sodišče prispeli 4. decembra 2008 in 26. januarja 2009, v postopkih
X Holding BV
proti
Staatssecretaris van Financiën (C-538/08)
in
Oracle Nederland BV
proti
Inspecteur van de Belastingdienst Utrecht-Gooi (C‑33/09),
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), sodnica, E. Juhász, T. von Danwitz in D. Šváby, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. decembra 2009,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za Oracle Nederland BV H. Hop, odvetnik, in P. Schrijver, belastingadviseur,
- za nizozemsko vlado C. M. Wissels, M. de Mol in Y. de Vries, zastopniki,
- za grško vlado O. Patsopoulou, S. Trekli, V. Karra in G. Konstantinos, zastopniki,
- za Evropsko komisijo D. Triantafyllou in W. Roels, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. januarja 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 11(4) Druge direktive Sveta 67/228/EGS z dne 11. aprila 1967 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Strukture in postopki za uporabo skupnega sistema davka na dodano vrednost (UL 1967, 71, str. 1303, v nadaljevanju: Druga direktiva) ter členov 6(2) ter 17(2) in (6) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, na eni strani med X Holding BV (v nadaljevanju: X Holding) in Staatssecretaris van Financiën (državni sekretar za finance) ter na drugi strani med Oracle Nederland BV (v nadaljevanju: Oracle) in Inspecteur van de Belastingdienst Utrecht-Gooi (davčni inšpektor v Utrecht-Gooiju, v nadaljevanju: inšpektor), glede pravice do odbitka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za nekatere skupine izdatkov.
Pravni okvir Skupnosti
3 Člen 11(1) Druge direktive je določal:
„Če se blago in storitve uporabljajo za namene njegovega podjetja, je davčni zavezanec upravičen odbiti od davka, ki ga je dolžan plačati:
(a) davek na dodano vrednost, ki mu je bil zaračunan za blago, ki mu je bilo dobavljeno, ali za storitve, opravljene zanj;
[…]“
4 V odstavku 4 istega člena je določeno:
„Določeno blago in storitve so lahko izključeni iz odbitnega sistema, še posebej tisti, ki se lahko uporabljajo izključno ali delno za zasebne potrebe davčnega zavezanca ali njegovih zaposlenih.“
5 Člen 2 Šeste direktive določa:
„Predmet davka na dodano vrednost je naslednje:
1. dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;
[…]“
6 Člen 6(2) Šeste direktive določa:
„Za opravljanje storitev za plačilo se štejeta:
(a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je davek na dodano vrednost za takšno blago v celoti ali deloma odbiten;
(b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.
Države članice lahko odstopijo od določb tega odstavka, če takšno odstopanje ne vodi k izkrivljanju konkurence.“
7 Člen 17(2) in (6) Šeste direktive določa:
„2. Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec [od davka], ki ga je dolžan plačati, upravičen odbiti:
(a) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;
[…]
6. Najkasneje pred potekom štirih let od datuma začetka veljavnosti te direktive Svet na predlog Komisije soglasno odloči, kateri izdatki niso upravičeni do odbitka davka na dodano vrednost. Davek na dodano vrednost v nobenem primeru ni odbiten za izdatke, ki niso strogo poslovni izdatki, kot so izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo ali zabavo.
Do začetka veljavnosti zgornjih pravil lahko države članice ohranijo vse izključitve, določene v njihovih nacionalnih zakonodajah ob začetku veljavnosti te direktive.“
Nacionalni pravni okvir
8 Člen 2 zakona iz leta 1968 o prometnem davku (Wet op de omzetbelasting 1968) določa:
„Od davka, ki ga je treba plačati na dobavo blaga in opravljanje storitev, se odbije davek, ki se plača za dobavo blaga in opravljanje storitev, namenjenih podjetniku, opravljene nakupe blaga znotraj Skupnosti in uvoz blaga, ki mu je namenjeno.“
9 Člen 15(1) tega zakona določa:
„1. Davek iz člena 2, ki ga podjetnik odbije, je:
(a) davek, ki so mu ga v obdobju, na katero se nanaša obračun, obračunali drugi podjetniki na računu, sestavljenem v skladu z veljavnimi pravili,…
