Danes je 17.4.2024

Input:

Računovodski in DDV vidik prezaračunavanja ali prefakturiranja (primeri knjiženja po SRS 2024)

2.4.2024, , Vir: Verlag DashöferČas branja: 21 minut

4.6.11.1 Računovodski in DDV vidik prezaračunavanja ali prefakturiranja (primeri knjiženja po SRS 2024)

Veronika Bratož, Erika Stražar

Dodatno si vidike prefakturiranja oglejte v arhivskem članku Prefakturiranje.

Prezaračunavanje in DDV

V praksi zavezanci pogosto uporabljajo pojma »prezaračunavanje« ali »prefakturiranje«, s katerima želijo poimenovati situacije, v katerih poleg dobavitelja in prejemnika nastopa še en, vmesni subjekt (»vmesni člen«), ki začasno nosi določene stroške in jih želi potem prevaliti na končnega prejemnika koristi.

Davčna zakonodaja ne pozna nobenega od zgoraj omenjenih pojmov, to je prezaračunavanje ali prefakturiranje, tako da je treba v praksi vedno narediti premislek glede morebitnih davčnih posledic, ki jih prezaračunavanje lahko povzroči. Prezaračunavanje namreč nima nujno posledic le z vidika izdajatelja računa, temveč lahko vpliva tudi na DDV obravnavo transakcije in končno na DDV učinke transakcije.

»Pravo prezaračunavanje« – davčni zavezanec deluje v tujem imenu za tuj račun

Pojem ni predpisan z davčno zakonodajo, vendar se v praksi uporablja, kadar govorimo o prezaračunavanju skladno s členom 36.(6)(c) ZDDV-1. Omenjeni člen se lahko uporablja le, kadar sta izpolnjena oba spodaj navedena pogoja, tj. ko davčni zavezanec:

- prejme od svojega naročnika povračilo izdatkov, ki jih je napram dobavitelju plačal v imenu in za račun naročnika;

- zneske oziroma izdatke naročnika v svojem knjigovodstvu vodi kot prehodne postavke.

Če so pogoji za pravo prezaračunavanje izpolnjeni, davčni zavezanec deluje v tujem imenu in za tuj račun (v imenu in za račun svojega naročnika) in kot tak ne nastopa niti kot prejemnik blaga oziroma storitev niti kot dobavitelj oziroma izvajalec storitev.

Davčni zavezanec oziroma vmesni člen v takem primeru sicer fizično prejme račun od dobavitelja in ga tudi plača, vendar pa se račun ne glasi nanj, temveč na tretjo osebo – naročnika storitev. DDV obravnava računa oziroma dobave v tem primeru ni sporna, saj mora biti račun izdan skladno z DDV zakonodajo, pri čemer je upoštevan status dobavitelja (izdajatelja računa) in status naročnika (prejemnika storitve).

V takem primeru davčni zavezanec oziroma vmesni člen ne evidentira prejetega računa v svoje DDV evidence in od teh transakcij ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV. Ker je davčni zavezanec ravnal v imenu in za račun naročnika, je DDV upravičen odbijati zgolj naročnik, ki prejete račune tudi vodi v svojem knjigovodstvu, in sicer kot lastne stroške.

Davčni zavezanec tako plačuje stroške v imenu in za račun naročnika, od naročnika pa nato prejme znesek kot povračilo za zadevne izdatke, ki jih je plačal v njegovem imenu in za njegov račun. V ta namen izda zahtevek, na podlagi katerega od naročnika zahteva povračilo založenih sredstev, pri čemer se na zahtevku sklicuje na dobaviteljev račun in zgoraj navedeno določbo.

»Nepravo prezaračunavanje« – davčni zavezanec deluje v svojem imenu za tuj račun

Pojem nepravega prezaračunavanja označuje transakcije, kjer davčni zavezanec oziroma vmesni člen od naročnika prejme povračilo določenih izdatkov, dobavitelj pa ob sami dobavi ne ve, da končni prejemnik koristi ni davčni zavezanec oziroma vmesni člen in ni seznanjen z identiteto končnega prejemnika koristi. Vmesni člen nasproti dobavitelju nastopa kot končni prejemnik koristi in torej ravna v svojem imenu in za račun naročnika.

V takem primeru določbe člena 36(6)(c) ZDDV-1 niso uporabljive, temveč morajo zavezanci uporabljati določbe 16. člena ZDDV-1. Ta člen določa, da v primeru, ko davčni zavezanec deluje v svojem imenu za račun druge osebe, šteje, da je sam prejel in dobavil storitve.

To v praksi pomeni, da dobavitelj izda račun davčnemu zavezancu oziroma vmesnemu členu in določi DDV obravnavo glede na okoliščine transakcije med njima. Davčni zavezanec oziroma vmesni člen nato izda drug račun svojemu naročniku, s katerim doseže povračilo izdatkov, in določi DDV obravnavo glede na okoliščine transakcije med njim in naročnikom. Davčni zavezanec torej