Sodna praksa v zvezi z davčnim inšpektorskim nadzorom

Vrhovno sodišče je v sklepu v zvezi s trajanjem inšpekcijskega nadora, opr. št. X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016, v zvezi naravo roka za trajanje davčnega inšpekcijskega postopka navedlo: » Revidentov ugovor, da je v obravnavanem primeru prišlo do kršitve tretjega odstavka 141. člena ZDavP-2, ki določa, da od dneva začetka davčnega inšpekcijskega nadzora, do izdaje odločbe ne sme preteči več kot devet mesecev, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je ta rok instrukcijske in ne prekluzivne narave (sodba X Ips 216/2013 z dne 2.10.2014), zato njegova prekoračitev v obravnavanem primeru (postopek je bil začet 10. 3. 2010, odločba pa izdana 28. 7. 2011) ni vplivala na zakonitost odločbe. Po presoji revizijskega sodišča tudi ni utemeljen revidentov ugovor, da sodišče prve stopnje ni obrazloženo zavrnilo njegovega tožbenega ugovora glede časovnega obdobja, ki je bil predmet inšpekcijskega nadzora. V tožbi je ugovarjal, da bi „tožena stranka glede na veljavno zakonodajo lahko opravila inšpekcijski pregled največ za 36 mesecev, dejansko pa je pregled zajel obdobje štirih let“. Na to je sodišče prve stopnje odgovorilo…, da je bil inšpekcijski pregled opravljen za obdobja od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2009, kar je v okviru tretjega odstavka 133. člena ZDavP-2, ki določa, da pri fizičnih osebah, ki opravljajo neodvisno samostojno dejavnost, obsega davčni inšpekcijski nadzor največ tri predhodna davčna obdobja, če gre za davčno obdobje, ki je enako koledarskemu oziroma poslovnemu letu, oziroma največ 36 mesecev, če gre za davčno obdobje, ki ni enako koledarskemu oziroma poslovnemu letu. Glede na skopo vsebino tožbenega ugovora, je takšna obrazložitev sodišča prve stopnje zadostna.«

Podobno kot zgoraj je Vrhovno sodišče v sodbi, opr. št. X Ips 453/2014 z dne 20. 1. 2016, izpostavilo: »V zvezi z ugovorom revidenta glede izdaje izpodbijanega akta po poteku prekluzivnega roka se Vrhovno sodišče RS pridružuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje glede pravne narave roka za izdajo davčne odločbe, in sicer da je rok za izdajo odmerne odločbe, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni temveč procesni rok. Davčni organ mora zato tudi po poteku tega roka izdati davčno inšpekcijsko odločbo. Namen določitve tega roka je, da se zaradi zahtevnosti postopka v inšpekcijskih postopkih zagotovi daljši rok za izdajo odločbe kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da le te po poteku roka sploh ni več mogoče izdati. Revizijski ugovori v zvezi z naravo roka iz drugega odstavka 141. člena ZDavP-2 tako niso utemeljeni. Po presoji Vrhovnega sodišča so zato neutemeljeni tudi revizijski ugovori o kršitvi ustavnih pravic revidenta s takšno uporabo določb ZDavP-2 (zatrjevane kršitve 2., 14., 22. in 23. člena Ustave). Revidentova pravica do predvidljivosti in pravne varnosti z instrukcijsko…