SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 11. maja 2006 (jezik postopka: angleščina)
“Šesta direktiva DDV – Člena 21(3) in 22(8) – Nacionalni ukrepi z namenom boja proti davčnim utajam – Solidarna odgovornost za plačilo DDV – Zagotovitev varščine za DDV, ki ga je dolžan plačati drug gospodarski subjekt“
V zadevi C-384/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Court of Appeal (Anglija & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) z odločbo z dne 30. julija 2004, ki je prispela na Sodišče 4. septembra 2004, v postopku
Commissioners of Customs & Excise,
Attorney General
proti
Federation of Technological Industries in drugim,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J.-P. Puissochet, S. von Bahr (poročevalec), U. Lõhmus in A. Ó Caoimh, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. oktobra 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Federation of Technological Industries in drugi A. Young, barrister, in D. Waelbroeck, avocat,
– za vlado Združenega kraljestva C. Jackson, zastopnik, ob sodelovanju J. Peacocka, QC, in T. Warda, barrister,
– za nemško vlado C. Schulze-Bahr, zastopnik,
– za Irsko D. J. O’Hagan, zastopnik, ob sodelovanju G. Clohessy, SC, E. Fitzsimons, SC, in B. Conway, barrister-at-law,
– za ciprsko vlado N. Charalampidou, zastopnik,
– za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in C. A. H. M. ten Dam, zastopnika,
– za portugalsko vlado L. I. Fernandes, zastopnik,
– za Komisijo Evropskih skupnosti R. Lyal, zastopnik,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. decembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 21(3) in 22(8) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1), kot je bila spremenjena z direktivama Sveta 2000/65/ES z dne 17. oktobra 2000 (UL L 269, str. 44) in 2001/115/ES z dne 20. decembra 2001 (UL L 15, str. 24), (v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru tožbe za „judicial review“ v postopku med 53 trgovci iz sektorja mobilnih telefonov in enot računalniške obdelave ter njihovim strokovnim organom, Federation of Technological Industries (v nadaljevanju: Federation) na eni strani in Commissioners of Customs & Excise in Attorney General (v nadaljevanju: Commissioners) na drugi strani, v zvezi z združljivostjo določb členov 17 in 18 finančnega zakona iz leta 2003 (Finance Act 2003), ki sta bila sprejeta za boj proti goljufivi zlorabi sistema davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV).
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Člen 21 Šeste direktive določa:
„1. Davek na dodano vrednost po notranjem sistemu so dolžni plačati:
(a) davčni zavezanec, ki opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen za primere iz (b) in (c).
Kadar obdavčljivo dobavo blaga in storitev opravlja davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju države, lahko države članice pod pogoji, ki jih določijo, predpišejo, da je oseba, ki je dolžna plačati davek, oseba, kateri se opravi obdavčljiva dobava blaga ali storitev;
(b) davčni zavezanci, katerim se opravijo storitve iz člena 9(2)(e), ali osebe, identificirane za davek na dodano vrednost na ozemlju države, katerim se opravijo storitve iz člena 28b(C), (D), (E) in (F), če storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju države;
(c) oseba, kateri se opravi dobava blaga, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– obdavčljivi posel je dobava blaga, opravljena pod pogoji iz člena 28c(E)(3),
– oseba, kateri se opravi dobava blaga, je drug davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificiran za davek na dodano vrednost na ozemlju države,
– račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju države, je v skladu s členom 22(3).
Države članice pa lahko določijo izjemo od te obveznosti, kadar davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju države, imenuje davčnega zastopnika v tej državi;
(d) vsaka oseba, ki izkaže davek na dodano vrednost na računu ali drugem dokumentu, ki se priznava kot račun;
(e) vsaka oseba, ki opravi obdavčljivo pridobitev blaga znotraj Skupnosti.
2. Z odstopanjem od določb odstavka 1:
(a) kadar je oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu z določbami odstavka 1, davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju države, mu lahko države članice dovolijo, da kot osebo, ki je dolžna plačati davek, imenuje davčnega zastopnika. Za to možnost veljajo pogoji in postopki, ki jih določi vsaka država članica;
(b) kadar obdavčljive transakcije opravlja davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju države, in z državo, v kateri ima ta davčni zavezanec sedež, ne obstaja pravni instrument o medsebojni pomoči, ki je po obsegu podoben pomoči, ki jo določata direktivi 76/308/EGS in 77/799/EGS ter Uredba Sveta (EGS) 218/92 z dne 27. januarja 1992 o upravnem sodelovanju na področju posrednega obdavčenja (DDV), lahko države članice sprejmejo ukrepe, da je lahko oseba, ki je dolžna plačati davek, davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki nima sedeža.
… 